Arhiv za 'Februar, 2010'

KAPLJE

27.02.2010 ob 18:05

Druga za drugo

padajo, čisto tiho, počasi, kot da želijo prepoznati prostor, kamor prihajajo. Druga za drugo, vedno več jih je. Povzročijo pravi preplah, beg ljudi v varno zavetje. Le zakaj bojazen, le zakaj beg? Prisluhnite, zaznajte melodijo dežja, kot glas marimbe in tolkal odzvanja pesem deževnih kapelj.

  • Share/Bookmark

SLIKE V MISLIH

27.02.2010 ob 17:55

Slike, vrteče se v mojih mislih,

odsevi mojih želja, nekega drugega življenja. Vidim: sediva si naproti, mehka bela postelja naju obdaja. Počasi dvigneš roko, s prsti se nežno dotakneš tople kože mojih prsi, vzdrhtijo kot cvet pod kapljo rose. Roke ne odmakneš, s prsti nežno drsiš po telesu, kri v meni valovi, kakor razburkano morje sem, od daleč slišim svoj tihi vzdihljaj. Tako blizu sva si, da čutiva toplino teles, ki se isti [...]

  • Share/Bookmark

ULICE ŽIVIH LUTK

27.02.2010 ob 17:45

Ulice nemih ljudi.

Nemi zro v tla, v sivino betona. Kakor žive lutke hodijo mimo. Brez čustev. Brez topline. Ne vidijo človeka poleg sebe. Gredo svojo pot, gredo mimo.

  • Share/Bookmark

KRILA

27.02.2010 ob 17:37

Beli galeb krila mi posodi,

da ponesejo me v širni svet. Naj nesejo me krila preko polj in ravnic, preko visokih gora in velikih planin, preko valovitih morja in žuborečih se rek. S krili poletela bom mimo velikih mest in dobrih ljudi. Naj krila me ponesejo k tebi, ki v srcu si mi.

  • Share/Bookmark

OSAMLJENOST

27.02.2010 ob 17:30

Osamljena sem,

ne vidim izhoda iz te osamljenosti. Blodim v njej in tipam po stenah, da bi našla izhod. Vidim svetlo odprtino, ki vodi ven, a, ko pridem do nje, je ni več. Rabila bi pomoč, a nihče ne more noter in jaz ne ven. Tako bo osamljenost večno moja in jaz njena.

  • Share/Bookmark

POPLESAVANJE ČUTOV

27.02.2010 ob 17:00

Dotik jagodic,

stik dlanskih ploskev, lava po brežinah znotraj života. Nevidno drsenje raziskovanja sledi s soljo prekritih por na drhtečih oblinah. Nepotrpežljivo pogrezanje v vonjave valovite povrhnjice in zarivanje obraza med obrežji s poželjivimi stezami. Gladka površina, čez katero zlovešče visi ukleščeno minevanje brez vidne prizme. Opaja se z nesmrtnostjo in umirja čas hrepenenj. Ples angelov oživi plesišče sončnega zahoda, sanje osvežijo zakrnelost in prebudijo pravi jaz.

  • Share/Bookmark

DVOBOJ

26.02.2010 ob 18:26

Pod odprtim ustjem

brezno teme. Njene sence dolbejo drobne brazde, kakor razpokane žilice v očesni belini. Grudasto butajo ob hrapave stene. V silnem hotenju ožgati strani nivoja silijo kvišku, lomijo lesket svetlobnih žarkov, ki v svoji vztrajnosti ne popusti

  • Share/Bookmark