Druga za drugo
padajo, čisto tiho, počasi, kot da želijo prepoznati prostor, kamor prihajajo. Druga za drugo, vedno več jih je. Povzročijo pravi preplah, beg ljudi v varno zavetje. Le zakaj bojazen, le zakaj beg? Prisluhnite, zaznajte melodijo dežja, kot glas marimbe in tolkal odzvanja pesem deževnih kapelj.
Slike, vrteče se v mojih mislih,
odsevi mojih želja, nekega drugega življenja. Vidim: sediva si naproti, mehka bela postelja naju obdaja. Počasi dvigneš roko, s prsti se nežno dotakneš tople kože mojih prsi, vzdrhtijo kot cvet pod kapljo rose. Roke ne odmakneš, s prsti nežno drsiš po telesu, kri v meni valovi, kakor razburkano morje sem, od daleč slišim svoj tihi vzdihljaj. Tako blizu sva si, da čutiva toplino teles, ki se isti [...]
Ulice nemih ljudi.
Nemi zro v tla, v sivino betona. Kakor žive lutke hodijo mimo. Brez čustev. Brez topline. Ne vidijo človeka poleg sebe. Gredo svojo pot, gredo mimo.
Beli galeb krila mi posodi,
da ponesejo me v širni svet. Naj nesejo me krila preko polj in ravnic, preko visokih gora in velikih planin, preko valovitih morja in žuborečih se rek. S krili poletela bom mimo velikih mest in dobrih ljudi. Naj krila me ponesejo k tebi, ki v srcu si mi.
Osamljena sem,
ne vidim izhoda iz te osamljenosti. Blodim v njej in tipam po stenah, da bi našla izhod. Vidim svetlo odprtino, ki vodi ven, a, ko pridem do nje, je ni več. Rabila bi pomoč, a nihče ne more noter in jaz ne ven. Tako bo osamljenost večno moja in jaz njena.
Dotik jagodic,
stik dlanskih ploskev, lava po brežinah znotraj života. Nevidno drsenje raziskovanja sledi s soljo prekritih por na drhtečih oblinah. Nepotrpežljivo pogrezanje v vonjave valovite povrhnjice in zarivanje obraza med obrežji s poželjivimi stezami. Gladka površina, čez katero zlovešče visi ukleščeno minevanje brez vidne prizme. Opaja se z nesmrtnostjo in umirja čas hrepenenj. Ples angelov oživi plesišče sončnega zahoda, sanje osvežijo zakrnelost in prebudijo pravi jaz.
Pod odprtim ustjem
brezno teme. Njene sence dolbejo drobne brazde, kakor razpokane žilice v očesni belini. Grudasto butajo ob hrapave stene. V silnem hotenju ožgati strani nivoja silijo kvišku, lomijo lesket svetlobnih žarkov, ki v svoji vztrajnosti ne popusti
