GLOBINE BESED

Ostrina rezila groma

raztrga notranje uho. Divje drveče luči, prepletene z roko v roki plešejo v soju teme, ki hinavsko oblizne srž nekega dna. Brezkrajno sama, sama nekje v svojem brezčasnem breznu. Ne njega ne nje ne dosegajo njeni valovi turbulence. Neustavljiv tok pljuskne mimo nje svoj trohneči zadah. Lovljenje njegovega zadka s konico mezinca. Premetavanje vreščeče poti, ki trga prepoteno sapo v globinah izžetih prsi in bičanje stotih besed nenehnih tujih zahtev dajati iz trenutne praznine.

Gledam skozi prozorni prehod

okroglo obarvanega bistva. Prebijam se vedno globlje v raziskovanju notranjih vež. Tipam po stenah miselnosti. Po njenih nevidnih poteh sledim realnosti pomenov. Spleteni v pletenice neznank prodirajo v moje pore in neusmiljeno razgaljajo tempelj svojega izvora. Neopazna nit neizrekljivosti me vleče po sledeh v globino. Suvam ovire arogance, praskam masko prikritosti in odkrivam ozadje za varovalno fasado. Seciram vlakno za vlaknom, tipam za spoznanjem osrednjega dvorca v iskanju prave vsebine. V njeno [...]

Nisem vsakdanja,

ne, nisem vsakdanja! Sedim na prestolu z železnim obodom. Obdajajo me izrazi nemoči in pomilovanja. Povračilno brcam v srčiko njihove nevednosti. Dokazovanje, nenehno, v vsakem dejanju. Izgubljanje časa v odkrivanju sličnosti enih ali drugih in opredelitvi človeškega duha v prave okvirje miselnosti. V meni rjove odpor. Odrivam potiskanje v enoličnost s samodejnim mišljenjem o podobnosti telesnih hib in samoumevnim pričakovanjem, da bom zadovoljna z darovanim.

Kdo ji daje pravico

polniti pogled s poželenjem in se z njim nasloniti na njegovo telo?

Kdo ji daje pravico toniti v vzdihovanju ob šepetu njegovega glasu?

Kdo ji daje pravico okušati v sebi vzburjenje in se vdajati drgetu rastoče naslade ob dotiku njegovih dlani?

Kdo ji daje pravico maziliti se v nevidni prizmi z njegovim sokom?

Kdo ji daje pravico, da v svojem negibnem telesu drami kri in hoče [...]

Sedim na robu.

Tvoje spremstvo brez usmiljenja biča. V ustih okusim slanost tvojega obstoja. Uživam v sunkih, ki jih čutim na sebi. Vpijam tvojo energijo. Vznemirljiv pogled. Lesketanje. V ušesih doni tvoja mogočnost. Zibaš bolečino, dramiš silne besede, prikrite želje. V daljavi te pogrešam, hrepenim po tvojih zmogljivostih, želim objema tvojih energij.

Ne bom jokala.

Nočem! Jok bom zatrla v sebi, nekje globoko v sebi. Tam naj počiva, naj se zabubi, metulj s solznimi biseri na blagih krilih. Skrit na nevidnem, v trdem mraku. V tišini zanikanja brez dovoljenja stopiti ven. Žalost, ujeta v zanko večnosti.

Življenje je plitko,

njegov slap globok. Človeške roke, graditeljice njegovih ostrih pečin. Nekatere obložene z upanjem, ki prebuja hrepenenja v ljudeh, izgubljenih v polmraku vsakdana. Brez odvečnih obljub prižge svetlobo v zenicah posameznikov.

Ponovno trepet srca.

Bogovi padejo na zemljo. Dnevi se razblinjajo, dih življenja usahne. Čustva se umirijo v brezčasnosti, med nama nevidna razdalja. Odsev tvojega obraza, sonce moji duši.

Bolečine so spremljevalke

tvojega telesa, gubice sled življenja tvojega obraza. Okoliščine niso razjedle lepote tvoje notranjosti, prepolno topline, obdane s sijajem biserov v odsevu sončnih žarkov. Pokončna drža kljubuje vedno močnejši okornosti telesa. Nenehno je prisotna odločnost stati ob strani. Z mislijo na druge, skriješ v svojo globino želje z bolečinami.

Bolečino sem požrla vase

z vso njeno vsebino.

Na obraz narisala dobroto,

na ustnice veselje.

Okolici dala tisto,

kar ljubi,

jo dvignila

iz podtalnih globin.

A bolečina,

bolečina bo ždela,

ždela nekje

v moji sredici.

Kdo ve,

ali nekega dne

ne privre na plan

in me požre.

Usoda,

čudna reč.

Rada se poigra

s človekom.

V imenu znanja

ga odpelje

daleč od doma,

stran od bližnjih.

Živi sam,

med tujci

s plačanimi nasmehi,

v stavbi,

obdani z ogrado.

Tam ima leta in leta

drugi dom.

V sebi čuti tesnobo,

hrepeni po domu

in njegovih obrazih.

Dnevi obiskov

so kratki.

Blag pogled starša

cesta odpelje stran.

S pogledom na njo

je stokrat prekleta.

V prsih želja,

da bi peljala

v nasprotnosmer,

peljala po njega.

A želja

prebije veliko let

osamljena v prsih.

Kaj pričakujete?

Da bom kamen, ki ga kotalite sem ter tja?

Da bom luč, ki se prižge z dotikom stikala?

Da bom lutka, ki se premika s pomočjo lutkarja?

Da bom bitje brez lastnih čustev in tujih misli?

Nihče ne vpraša,

kam greš, kam te vodi usoda.

Le naprej moraš. Ne glej na ovire, na podrte mostove on polena pod nogami.

Le naprej moraš, četudi so redki topli pogledi in nežni stiski rok.

Le naprej moraš, čeprav je včasih samotna pot, ki te vodi neznano kam.

Le naprej moraš po razburkani poti do cilja usode.