POGLED PRAZNINE

Ostrina rezila groma

raztrga notranje uho.

Divje drveče luči,

prepletene z roko v roki

plešejo v soju teme,

ki hinavsko oblizne

srž nekega dna.

Brezkrajno sama,

sama nekje v svojem

brezčasnem breznu.

Ne njega ne nje

ne dosegajo njeni

valovi turbulence.

Neustavljiv tok

pljuskne mimo nje

svoj trohneči zadah.

Lovljenje njegovega zadka

s konico mezinca.

Premetavanje vreščeče poti,

ki trga prepoteno sapo

v globinah izžetih prsi

in bičanje stotih besed

nenehnih tujih zahtev

dajati iz trenutne praznine.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !