Bolečine so spremljevalke
tvojega telesa, gubice sled življenja tvojega obraza. Okoliščine niso razjedle lepote tvoje notranjosti, prepolno topline, obdane s sijajem biserov v odsevu sončnih žarkov. Pokončna drža kljubuje vedno močnejši okornosti telesa. Nenehno je prisotna odločnost stati ob strani. Z mislijo na druge, skriješ v svojo globino želje z bolečinami.
Bolečino sem požrla vase
z vso njeno vsebino.
Na obraz narisala dobroto,
na ustnice veselje.
Okolici dala tisto,
kar ljubi,
jo dvignila
iz podtalnih globin.
A bolečina,
bolečina bo ždela,
ždela nekje
v moji sredici.
Kdo ve,
ali nekega dne
ne privre na plan
in me požre.
Usoda,
čudna reč.
Rada se poigra
s človekom.
V imenu znanja
ga odpelje
daleč od doma,
stran od bližnjih.
Živi sam,
med tujci
s plačanimi nasmehi,
v stavbi,
obdani z ogrado.
Tam ima leta in leta
drugi dom.
V sebi čuti tesnobo,
hrepeni po domu
in njegovih obrazih.
Dnevi obiskov
so kratki.
Blag pogled starša
cesta odpelje stran.
S pogledom na njo
je stokrat prekleta.
V prsih želja,
da bi peljala
v nasprotnosmer,
peljala po njega.
A želja
prebije veliko let
osamljena v prsih.
Kaj pričakujete?
Da bom kamen, ki ga kotalite sem ter tja?
Da bom luč, ki se prižge z dotikom stikala?
Da bom lutka, ki se premika s pomočjo lutkarja?
Da bom bitje brez lastnih čustev in tujih misli?
Nihče ne vpraša,
kam greš, kam te vodi usoda.
Le naprej moraš. Ne glej na ovire, na podrte mostove on polena pod nogami.
Le naprej moraš, četudi so redki topli pogledi in nežni stiski rok.
Le naprej moraš, čeprav je včasih samotna pot, ki te vodi neznano kam.
Le naprej moraš po razburkani poti do cilja usode.
