Ležim med plahtami
padajočega peska v uri,
pokrita z muljem minulega dneva.
Rosa tvojih ustnic, nagnjena
na čvrsto belino mojih dojk,
razpira voljnost njihovega brstenja.
Dih pleše po melodiji mantre
razgretega telesa pod tvojimi prsti.
Njihove jagodice mi polagoma
zdrsijo po drhtenju stegen
in se prisesajo na obrežju ščegetavčka.
V tebi vzhaja svetloba.
Le slutiš valovanje
njene tihe veličine,
ki te obdaja z milino.
Na gladino tvojih ličnic
pripenja mavrico obzorja,
prek ustnic sijočo cvetlico
sladkega smehljaja.
V plesu noči in dneva
se spreminja v čutno obličje
novega rojstva.
Na pokrajino tvojega srca
Riše materino sočutje
in ga za vedno pripenja
med žarke tvojih oči.
Z mehkim dotikom deteta
bo izpuhtela poslednja praznina.
S šepetom pojočega zibanja
boš polagala njegovo trudnost
na mehka [...]
Ni je strah
prosjačenja
v odrazu šibkosti.
Ni je strah
smeha,
v rezgetu histerije.
Ni je strah
solz,
v lupini ozadja.
Ni je strah
telesa
med prsti tujih rok.
Strah jo je
osebe,
ki ždi v njenem stičišču.
Dotik jagodic,
stik dlanskih ploskev, lava po brežinah znotraj života. Nevidno drsenje raziskovanja sledi s soljo prekritih por na drhtečih oblinah. Nepotrpežljivo pogrezanje v vonjave valovite povrhnjice in zarivanje obraza med obrežji s poželjivimi stezami. Gladka površina, čez katero zlovešče visi ukleščeno minevanje brez vidne prizme. Opaja se z nesmrtnostjo in umirja čas hrepenenj. Ples angelov oživi plesišče sončnega zahoda, sanje osvežijo zakrnelost in prebudijo pravi jaz.
Pod odprtim ustjem
brezno teme. Njene sence dolbejo drobne brazde, kakor razpokane žilice v očesni belini. Grudasto butajo ob hrapave stene. V silnem hotenju ožgati strani nivoja silijo kvišku, lomijo lesket svetlobnih žarkov, ki v svoji vztrajnosti ne popusti
